Transdisciplinarni projekt HEI-TRANSFORM bo raziskoval možnosti izboljšanja konkurenčnosti nepremične kulturne dediščine (NKD) Slovenije in je usmerjen v prepoznavanje in vključevanje njenih potencialov v proces zelene preobrazbe. Dediščino ovrednoti kot vir trajnostne prihodnosti in to kvalitativno in kvantitativno opredeli.

V projektu bo sodelovalo 33 raziskovalcev dvanajstih področij: arhitektura, ekonomija, sociologija, arheologija, etnologija, kulturna antropologija, umetnostna zgodovina, urbanizem, psihologija, zgodovina, geografija in gradbeništvo. Raziskovalce iz desetih RO, ki prihajajo iz treh največjih slovenskih univerz, ZRC SAZU ter Urbanističnega inštituta, povezuje Interdisciplinarni medfakultetni inštitut UL za trajnostno varstvo dediščine (IULzTVD), ki osredinja razvoj inovativnih trajnostnih praks na področju varstva NKD v Sloveniji. Raziskave, ki so načrtovane v okviru projekta, bodo redefinirale vloge navedenih strok in prinesle transdisciplinarne rešitve, ki bodo osnova za nadaljnje raziskovalno delo in znanstveni razvoj področja dediščinskih raziskav, ki je bilo v Sloveniji raziskovalno izrazito spregledano.

Projekt HEI-TRANSFORM bo skozi transdisciplinarno delo v okviru družboslovnega raziskovalnega okvirja, ki ga dopolnjujeta humanizem in tehnika, k razvoju znanosti in stroke konservatorstva prispeval z naslednjimi konkretnimi prispevki:

• znanstvena zbirka – repozitorij znanstvenih objav s področja teorije varovanja kulturne dediščine slovenskih raziskovalcev;
• spletni glosar terminologije s stotimi ključnimi pojmi s področja NKD;
• spletna zbirka dobrih različnih praks s področja vključujočega varovanja NKD;
• novo holistično orodje Kulturna dediščina 4.0, ki bo s pomočjo večkriterijske metode analize omogočalo ovrednotenje projektov prilagojene ponovne rabe za reaktivacijo opuščene NKD;
• izdaja dveh znanstvenih monografskih publikacij, objava znanstvenih prispevkov s poudarkom na skupnih objavah različnih strok, sodelovanje na mednarodnih srečanjih in organiziranje razstav za promocijo rezultatov dediščinskih raziskav.

Reaktivacija opuščenih območij in stavb je temelj širše revitalizacije prostora in družbe, prinaša materialne učinke in prispeva k višji kakovosti življenja. Razmere, v katerih smo se znašli v pandemiji, so pokazale, kako pomembna je naša družbenokulturna povezanost in kako neučinkoviti smo še na tem področju. Nujno potrebujemo raziskave, ki bodo osrediščile varovanje kakovostnega bivalnega okolja. NKD je njegov pomemben del, pravzaprav najboljši del – materialni in nesnovni okvir, ki smo ga podedovali in smo ga dolžni ohranjati ne le zase, ampak tudi za prihodnje rodove. Ohranjanje zgrajenega neposredno podpira tudi krožno gospodarstvo, odpornost družbe, je jedro kulturnega turizma in potencial za umeščanje kulturnih in kreativnih industrij, kar vse prinaša neposredno in posredno širok spekter novih delovnih mest. To vse nagovarja tudi projekt HEI‑TRANSFORM, ki je razvit na osnovi paradigme Konservatorstva 3.0 ­– prilagojena ponovna raba. Ta opredeli kulturno dediščino kot proces sprememb, ki stimulira naložbe, omogoča nova delovna mesta in prispeva k rasti lokalne ekonomije, če povzamemo Gustafssona (2019).

Mesta in kraji izven regionalnih središč so tisti, ki po preliminarnih študijah kažejo velik delež opuščene NKD, praviloma pa imajo slabše razvojne možnosti, zato se projekt osredotoča nanje. Fokus raziskave so torej tipološko različna območja in stavbe, opuščene NKD v manjših lokalnih središčih, ki lahko pomembno neposredno prispevajo k zeleni preobrazbi, novim delovnim mestom in dvigu kakovosti življenja celotne skupnosti.

Za oblikovanje modela KD 4.0 vzpostavimo v projektu eksperimentalni laboratorij RevitLab v štirih lokalnih skupnostih; dva v urbanem prostoru (del historičnega jedra naselja, industrijsko območje) in dva izven njega (arheološko in grajsko območje).

Projekt HEI-TRANSFORM osnovni koncept Konservatorstvo 3.0 nadgradi s sistemom kvantificiranja vseh vrednot, tudi tistih, ki jih praviloma pojmujemo kot nemerljive, pomembno pa vplivajo na povečanje kakovosti življenja vseh vključenih. Zastavljen bo tako, da bo soočal vse deležnike, v procesu usklajevanj oblikoval kompromisne za večino sprejemljive rešitve in primerjalno dokazoval raven trajnosti. To je izjemno težko doseči, zato bomo uporabili večkriterijski sistem analiz MCDA, da bomo dobili orodje, ki bo omogočilo participativno odločanje in varovanje dediščinskih vrednot v različnih okoljih. Skupaj s temeljnimi raziskavami bo osnova za postopno preoblikovanje sektorja in s tem učinkovitejše vključevanje NKD v trajnostno preobrazbo.